around the world: Torres del Paine in čilenski plin

Po argentinski strani južne Patagonije sva se odločila še za skok čez mejo, v svetovno znan park: Torres del Paine. Patagonija v pravem pomenu.

V El Calafatu nama predlagajo, da si sposodiva opremo za kampiranje, kar je glede na cene gorskih koč odlična ideja, seveda pod pogojem, da nimas smole z vremenom. Prvi šotor, ki sva ga dobila, sva k sreči preverila,, saj je bil brez palic!!! Tip se je opravičil, a se ni ravno sekiral, zraven nama je še zatrjeval, da so fiberglass palice v bistu aluminjaste J (verjetno je mislil na šotor, ki ga ponavadi uporablja sam).

Odločila sva se za 4 dnevni tako imenovani W trek. Park je precej skomercializiran, vendar ne samih poteh nisva srečevala veliko ljudi. Torres del Paine naju je pričakal z vetrom in sončnim vremenom. Zelo hitro pa sva spoznala, da se lahko vreme precej hitro spremeni, dež, megla, mraz ter veter niso neznanke v patagonskem poletju. Tukaj lahko v enem dnevu doziviš vse letne čase, kljub temu da je trenutno poletje se lahko temperature spustijo tudi do ničle. Zaradi razlike v temperaturah med hribi (ledeniki) ter ravnino pa dodatno težavo povzroča orkanski veter. Številna jezera v okolici zgledajo kot vrhunski windsurf spoti, če bi le bilo malo topleje J

Ko sva tretji dan po dežju premočena hodila proti zadnjemu kampu, sva si v mislih že predstavljala sočen steak in Malbec (odlično argentinsko vino) ob vrnitvi v Argentino. Ob prihodu v kamp sva hotela še preveriti, če imava pravo uro za odhod katamarana (cez jezero) naslednji dan… … mirno so nama odgovorili da so ceste blokirane zaradi stavke celotne Magelanes regije (zaradi 16% dviga cen plina na katerega se tukaj grejejo celo leto) in da do nadaljnega ne moremo iz parka. Poleg tega še izveva, da je zadnja stavka trajala 15 dni, kaj si ti nor!!! Ni ravno top, če zaradi stavke premoče obstaneš v hribih v slabem vremenu ter v tuji državi L poleg vsega pa je zmanjkalo še tople vode. Zvečer se je še precej shladilo (cca 5°C), brez vetra bi bilo pa itak dolgčas. Po neprespani noči sva se tako zjutraj odločila preseliti v kočo in se malo segreti ter posušiti preden zboliva. Z mešanimi občutki sva se naslednji dan odpravila pogledati še prekrasen ledenik Gray. Na poti nazaj na končno točko treka sva že kalkulirala koliko dni rabiva peš do meje, vendar so na najino srečo (po treh dneh) le organizirali evakuacijo turistov iz parka. Vmes je v trgovini zmanjkalo že večino hrane. Ob sončnih žarkih smo se vsi navdušeni in nasmejani zbasali na katamaran in vkrcali na avtobuse, ki so čakali, da nas peljejo v Puerto Natales. Nekako sva si izborila, da naju pustijo na meji z Argentino, kjer naj bi naju čakal avtobus do El Calafata. Ob meji naju skupaj s parimi argentinci,kanadčani ter američani na hitro izkrcajo in takoj nas obkrožijo stavkajoči ter nas poskušajo prepričati, da nam uredijo prenočišče (bilo je ravno pred nevihto ob 10ih zvečer). Vsi smo jasno hoteli čim prej v Argentino, kot slovenca jim ravno nisva bila zanimiva, tako da naju je prijazna domačinka takoj pospremila do mejeJ. Na hitro sva uredila formalnosti, med tem so se nam pridružili še ostali in za nastalo situacijo se nam je na koncu opravičila še celo županja obmejnega zaselka Cerro Castillo (cca. 5 hiš). Županjin prevajalec pa nama je celo hotel dati 100 USD, ker sva mislila, da nimava dovolj denarja za avtobus. Ob štirih zjutraj sva končno prispela v El Calafate, kjer naju je čakalo pol najine prtljage, ob dvanajstih našla prosto sobo, zvečer pa končno prišla do steaka in vina, to mi deliJ!

Ne glede na vreme in stavko je bil Torres del Paine več kot vreden ogleda. Pogledi v samem parku so resnicno čudoviti in impresivni, ljudje pa so izredno prijazni še posebaj v kampu Las Torres in refugiu Grey.